ZAKAJ TRENIRAMO KARATE
 

Karate je borilna veščina, šport in rekreacija. Njegova vadba nam pomaga izboljšati koncentracijo, uči nas zbranosti, jasne usmerjenosti in odločnosti. Pomaga nam utemeljiti se v realnosti, izboljšati lastno osredotočenost v tukaj in sedaj, povečati kreativnost in spontanost in nas sooča z lastnimi razvojnimi zmožnostmi. Izvorno je borilna veščina sicer pa tekmovalni šport in rekreacija skozi katero krepimo svoje telo in duha in skrbimo za svojo rast in razvoj. Skratka za vsakogar nekaj.

Namen njegovega treniranja pri otrocih je predvsem telesna vzgoja, pri rekreativcih koristen fitness, pri športnikih tekmovanje, pri odraslih kvaliteta življenja. Karkoli že nekomu pomeni, karate je vedno pot oz. način: borjenja, rasti, igranja igre, odraščanja ali način bivanja. Ne oziraje se na to, katero pot smo izbrali, je le-ta vedno pot oziroma način našega lastnega pripravljanja za borjenje, ki ga zahteva življenje samo in obenem tudi način kultiviranja naše borbene narave, karakterja, stila življenja. Z borbo se namreč soočamo vedno in vsakokrat, ko se srečujemo z življenjskimi izzivi, ko rešujemo življenjske probleme oziroma, ko se znajdemo v konfliktni situaciji ali konfliktnem razmerju. Konflikti in njihovo razreševanje pa so tako ali tako normalna, realna sestavina vsakodnevnega življenja, pa če si to priznamo ali ne.

1. Borba v vsakodnevnem življenju

Naše vsakodnevno življenje sestoji iz našega načina razmišljanja, čutenja, delovanja, hranjenja, pitja, oblačenja, bivanja, ljubljenja, reagiranja, obnašanja, odnosov, govorjenja, poslušanja, komuniciranja, soočanja s problemi in izzivi, reševanja le-teh, kakor tudi iz načina našega borjenja.

Kaj pomeni borjenje? Boriti se vedno pomeni "vrniti udarec" ali izločiti izzivalca, tekmeca ali nasprotnika na način, da povečamo lastni napor oziroma prizadevanje. To velja za otroško igro, v kateri le-ti razvijajo svoje fizične in mentalne zmožnosti kot tudi za odrasle, njihove (naše) vsakodnevne stike in odnose. To velja za fizični in verbalni napad, za osebno obrambo v naših vsakodnevnih odnosih, za vojno, za politiko, za službo, ali za šport.

Mi se lahko borimo »ZA« nekaj ali nekoga (za interese, vrednote in principe, prijatelje, naš vsakodnevni kruh, za mir in svobodo itd) in se borimo »Z« nekom ali nečim (realnim ali imaginarnim tekmecem, oziroma nasprotnikom te ali one vrste). Borimo se, ko smo izzvani k samoobrambi, ko sta naša stabilnost in ravnotežje porušena, ko so naši interesi in aktivnosti omejeni z interesi in aktivnostmi drugih, ko smo soočeni s krivico. Včasih pa je borba zgolj notranja in nezavedna - s ponotranjenimi objekti, torej borba enega dela nas samih z našim drugim delom.. Kadar smo na znotraj razcepljeni, postajamo sami sebi sovražniki in se borimo zoper same sebe, sovražimo svoj izgled, težo, telesno podobo ali karkoli, česar na sebi ne maramo. Za nekatere pa sta borba in življenje sploh eno in isto.

Kakorkoli že - borba in odpor sta nujna za to, da sploh lahko izkusimo lastne moči in razvijemo samo-zavest in samozaupanje ali zaupanje v lastne moči.

Borjenje je potemtakem lahko bolj ali manj zavedno, realistično, nujno, ustrezno, defenzivno, uravnovešujoče, oziroma produktivno, ali pa bolj ali manj nezavedno, ne-realistično, nepotrebno, neustrezno, ofenzivno, nasilno in destruktivno. Kakšen je naš način vsakodnevnega borjenja pa je vedno odvisno od naših lastnosti, naše zrelosti, osebnosti, značaja, zmožnosti, izkušenj, veščine, pripravljenosti, usposobljenosti itd. znotraj konkretnega življenjskega konteksta in situacije.

2. Vzhodnjaška borilna tradicija

Vse vzhodnjaške tradicije borilnih veščin gledajo na človekovo naravo, življenje in smrt kot enosti, celote, gestalte. Njihov namen je v združevanju duha in telesnih tehnik v dobro, uravnoteženo, koordinirano gibanje in poskušajo biti v harmoniji z naravo kot večjo celoto. Pripravljenost za borbo pa je vedno usklajena z velikim spoštovanjem vsakega živega bitja. Pri tem igrajo pomembno vlogo vrednote kot so potrpežljivost, iskrenost, poštenost, pravičnost, vztrajnost, samoobvladovanje itd. Taka duhovna naravnanost in moralne vrednote so osnova borilne veščine kot poti - "DO" ali TAO.

Slediti (notranjo) pot namreč pomeni: biti v harmoniji z zakoni narave in življenja. Funakoshi je to izrazil z besedami, da "v pravem karateju duh in tehnika postaneta eno". Pravi karate pa je po njegovem naslednje: "da se duh in telo v vsakodnevnem življenju trenirata in razvijata v duhu skromnosti in da je trenirajoči v odločilnih trenutkih povsem predan pravičnosti". Sledeč temu naj bi si prizadevali za to, da bi naši telesni gibi (tehnike, akcije) bili čisti izraz hotenja našega duha in da bi izboljšali njegovo koncentracijo skozi razumevanje bistva (telesnih) tehnik. Z negovanjem naše karate prakse mi namreč negujemo našega duha. Na primer: z odpravo slabih in neodločnih gibov v karateju si pomagamo odpraviti slabosti in neodločnosti v nas samih in obratno. V tem smislu postaja karate pot oziroma način življenja. Z njegovim prakticiranjem poskušamo postati močni, zadovoljni, miroljubni, skromni, spodobni in častni v sobivanju z drugimi ljudmi.

V Bubishi-ju, bibliji karateja in enem najbolj temeljnih in vplivnih zgodovinskih dokumentov karate-doa so se skozi generacije ohranila navodila na katerih temelji civilna borilna tradicija. Le-ta vključujejo oboje - konkretne oz. neposredno uporabne in splošne vrednote civilnih borilnih tradicij. Med drugim najdemo v njem naslednje »zakone modrosti«:

1. Pustite jezi, da je vaš sovražnik.

2. Zapomnite si, da prazno vozilo povzroča največ hrupa.

3. Potrpežljivost je temelj na katerem temeljita varnost in dolgo življenje.

4. Dobro se zavedajte svojega življenjskega položaja.

5. Zaupanja vreden ugled je rezultat krepostnih zaslug.

6. Uspeh je sadež močnih in modrih.

7. Zamuda je najboljše zdravilo za jezo.

8. Prosvetljeni bodo tisti, ki živijo zmerno, ki imajo enostaven okus, ki jedo naravno hrano in ki zasledujejo modrost modrega.

9. Vzdržite se prekomernega predajanja užitkom, ohranite poštenost srca in prav vaše discipline pa boste uživali ob nagradah samega življenja.

10. Pazite na svoje navade in svoje lastno početje.

11. Razsodnost je boljši del poguma.

12. Ovire za to kar želimo doseči ležijo v nas samih.

13. Lenoba duha je hudičevo delo.

14. Pravičnost obstoji samo za tiste, ki živijo v skladu s potjo.

15. Bodite veseli brez razloga in vedno naredite najboljše iz tega kar imate pred seboj.

16. Resnično prijateljstvo ne pozna meja.

17. Skromnost je vrlina, če si bogat. pa od tega nisi odvisen.

18. Vzrok in učinek se vselej vzajemno dopolnjujeta.

19. Obup je neumnost. Prihodnji uspehi so zgrajeni na napakah preteklosti. Živite v tukaj in sedaj. Ne iščite več, marveč se učite uživati manj.

3. Treniranje karateja pri nas

Tako kot se skozi stoletja spreminja človeška družba, se tudi karate spreminja v svojem pristopu in metodi ter je podvržen neizogibnemu procesu detradicionalizacije, modernizacije, racionalizacije, globalizacije in poznanstvljenja. Zato se ne ukvarjajo z njim le tisti, ki jim pomeni način življenja (karate-do), marveč tudi tisti, ki ga uživajo kot koristno razvedrilo, rekreacijo ali tekmovalni šport.

Pri nas ga treniramo kot borilno veščino in šport. Imamo svojo karate šolo, v kateri se učimo A,B,C karateja; položajev, osnovnih tehnik, blokad in gibanja; vadimo dogovorjeno in prosto borbo, delamo kate in poskušamo razumeti njih pomen (bunkai). Krepimo svojega duha in telo, uporabljamo japonske izraze za poimenovanje tehnik ter ohranjamo posamezne rituale in geste, ki izvirajo iz tradicij daljnega vzhoda. Po drugi strani pa so v naših vrstah tisti, ki jim je karate bolj ali manj koristna rekreacija ali pa jih vodi želja po tekmovalnem samodokazovanju in se opredelijo za športno ali določneje tekmovalno kariero. Pa tudi pri njih je športni trening le eden izmed segmentov ukvarjanja s karatejem ali bolje, je nadaljevanje oziroma nadgradnja karate šole, oziroma borilne veščine.

Bistveni razločevalni kriterij med borilno veščino in športom so tekmovalna pravila. Le-ta predstavljajo mejo kjer karate kot borilna veščina prehaja v šport, ki je zavezan univerzalnim principom razvoja in vsem zakonitostim siceršnjega športnega treniranja. Karate tekmovalci se pri tem lahko poslužujejo vsega, kar v smislu športne priprave služi izboljšanju posameznih elementov oziroma faktorjev učinkovitosti njihovega nastopa, pač po principu kaj kdo potrebuje in kar mu je, glede siceršnje pogoje, dostopno oziroma na voljo.

Tekmovalci so praviloma specializirani za borbe ali kate (forme). Tako eni kot drugi pa so si svojo tehnično kompetentnost pridobili skozi karate šolo, h kateri se tudi v svoji športno tekmovalni karieri nenehno vračajo in posamezne elemente treniranja borilne veščine smiselno vgrajujejo v svoj ciklus priprav oziroma treninge. Povrh pa oboji dopolnjujejo svoj trening s specializacijo drugega. S tem "kataši" pridobijo na borbenem duhu, "borci" pa na tehnični dovršenosti, samoobvladovanju oz. samokontroli.

4. O vlogi in odgovornosti karate učiteljev in trenerjev

Iz vsega povedanega sledi, da so karate trenerji tako nosilci tradicij daljnega vzhoda in kreatorji napredka. Ker se pri pojmu "tradicija/tradicionalno" pogosto zatika, oziroma se z njim neredko celo manipulira bodisi v eno ali drugo smer, ga bomo na kratko opredelili.

Tradicija sama po sebi pomeni še nepreseženo preteklost v sedanjosti. Pomeni, da je določeno mišljenje in/ali ravnanje v aktualnosti (tukaj in sedaj) zavezano vrednotam, navadam, običajem, načinu mišljenja in delovanja iz preteklosti, skratka nečemu kar se prenaša iz roda v rod in ki kot takšno bolj ali manj vztraja v svoji nespremenljivosti, oziroma se v svoji inertnosti upira spremembam. Tradicionalno je torej tisto, kar v sedanjosti nosi pridih oz. pečat duha starega in kar ob vrtoglavem bezljanju sodobnega razvoja znanosti in tehnike neredko zbuja nostalgijo za “starimi dobrimi časi”. Na ta način je tradicija sestavni del in nosilec kulture in nekakšen sinonim nespremenljivosti, nezmožnosti in odpora do sprememb.

Z zornega kota znanosti in tehnike ter na njiju utemeljenega progresivizma je to nekaj negativnega. Z zornega kota človekovega upiranja vsiljujoči se kulturi spektakla, medijski konstrukciji realnosti (v glavah ljudi) ter globalni uničujočnosti kapitalske izrabe znanosti in tehnike pa je simptom pokončnosti in odpora do novih oblik človekovega podrejanja.
 

Da bi bili kos tako kompleksni vlogi morajo trenerji zadostiti določenim osebnim in tehničnim standardom, posedovati morajo komunikacijske veščine, biti vešči v medsebojnih odnosih, imeti menedžerske sposobnosti in posedovati bogato interdisciplinarno znanje.

Če analiziramo njihovo vlogo in odgovornost na ravni potreb današnjega časa, ugotovimo da je le ta izjemno kompleksna in multi-dimenzionalna. Dobri trenerji namreč morajo biti inštruktorji, učitelji, trenerji, motivatorji, disciplinatorji, socialni delavci, prijatelji, psihologi, psihoterapevti, svetovalci, znanstveniki (zdravniki, fiziologi, kineziologi, psihologi, sociologi, nutricionisti itd.), administratorji, podporniki, vzgojitelji, analitiki itd. Vsega po malem in vse ob svojem času.

Temeljni princip njihovega dela je v spodbujanju individualne odgovornosti za njihovo lastno rast in razvoj. To pomeni da morajo trenerji učencem in tekmovalcem pomagati , da korak za korakom preidejo iz stanja odvisnosti od drugih (vključujoč njih same) k stanju opiranja na lastne moči in sposobnosti.

Namen procesa treninga karateja torej ni zgolj telesno urjenje z namenom doseganja fizične moči, tehnične dovršenosti in tekmovalnih rezultatov, marveč omogočiti posameznikom, da se začnejo v samih temeljih zavedati lastnih potencialov neodvisnosti, kreativnosti in rasti.

Kako? S tem da vadeče nenehno usmerjajo v to, kar tukaj in sedaj počnejo, mislijo, doživljajo, si želijo in čemur se izmikajo in da jih nenehno spodbujajo in opogumljajo, da postorijo čim več stvari samostojno.

S tem, ko jih nenehno soočajo s samimi seboj, jim omogočijo spoznati in (o)ceniti lastne notranje zmožnosti in vire, ki jih posedujejo za reševanje lastnih problemov ter za lastno rast in razvoj. S tem, ko jih spodbujajo in učijo samostojnosti in prevzemanja odgovornosti za lastne odločitve, pa jim še dodatno pomagajo doživeti same sebe v procesu rasti in razvoja.

Šele skozi doživljanje, ozaveščanje in spoznavanje samih sebe v procesu rasti učenci ali tekmovalci postopoma pričenjajo doživljati same sebe kot tiste, ki imajo odločilen vpliv in nadzor nad lastnimi življenji in kariero. Rast in razvoj namreč pomenita rastočo zavest o sebi, svojih zmožnostih in sposobnost, postopno doživljanje samega sebe kot kreatorja lastne usode. Torej rastočo samostojnost , odgovornost in samozavest.

Skozi rastočo samozavest zavest, oseb(nost)no rast in razvoj pa se vadeči postopoma pričenjajo istovetiti tudi z lastno borbeno naravo in lastnim načinom borjenja in se usposabljajo za njeno kultiviranje; da le-ta postane sprejemljivejša za vse druge, oni sami pa uspešnejši pri soočenju z izzivi in pri reševanju problemov vsakodnevnega življenja.

Ta modrost je najbolje zastopana že v prastari tradiciji "belega žerjava" (Hakutsuru). Po njej mora namreč učitelj učiti glede na učenčev lasten individualen značaj in zmožnosti, učencem pa je priporočeno, da trenirajo glede na učiteljeve nasvete in da so obenem vedno odprti tudi za poti drugih. Učenci pa morajo obenem priseči, da ne bodo nikogar ogoljufali, prizadeli ali naredili karkoli nepoštenega.

Za vse to pa se morajo trenerji sami seveda usposabljati. Nenehno učenje, rast in razvoj naj bo torej moto tako inštruktorjev in trenerjev kot učencev in tekmovalcev:

V Ljubljani, 31. marca 2000 Ciril Klajnšček, mojster 5°Dan